Zakaj bi...

Ne vem kaj bi rekla, ce bi stal pred menoj. Napletala sem misli v neskoncno pajkovo mrezo. Misli o tebi, meni, o nama...A spet sem dozivela tisti obcutek...Ko si pred mojimi ocmi stopil dol z oblaka in postal samo clovek ...navaden clovek. Nisi prav nic nadzemeljskega, se najmanj angel. Ko te gledam se lahko tolcem po glavi...kako sem lahko tako neumna..toliko solza, toliko noci v razmisljanju..Pozabila sem kaksen si. Si samo od danes do jutri. vseeno ti je za cel svet. Ali je ali pa ni. Who cares..Vseeno ti je...Nic ti ne more zatresti te tvoje barke zivljenja. Neskoncno si srecen, ce nisi to zaigras.
Smesen si mi. Ko se spomnim, da si mi rekel, da te prevec poznam. Res te. Vem, da je tale tvoja samozavestna drza samo farsa. Vem, da ti ni vseeno, vem da si me opazil, vem da si presenecen, vem da te je malce strah...a stojis kot najvecji frajer na svetu..haha..tako smesen si. Res te poznam. Te tvoje male zvijace, katere ne opazi vsak.
Kljub vsemu si ne znam razloziti vseh tvojih dejanj preteklega dne. A zakaj bi razmisljala namesto tebe, ce se sam ne ves tocno...
Kolikokrat sem ze rekla, da si zelim biti tako easygoing kot ti..Tako prekleto ti zavidam to lastnost. Jaz sem pravo nasprotje. Vse reci mi pomenijo ogromno. Postavljam se na glavo, ko se mi podre ena kocka. Obupna sem. Trpincim se. A pri tebi je vse tako enostavno. Prav imas. Prekleto prav. Samo enkrat se zivi. Zakaj se ne bi temu primerno obnasali....
Zakaj bi si organizirali zivljenje in nacrtovali druzine, ce to pride samo po sebi..Zakaj bi se odselili od doma, ce bomo tako nekoc ostali sami...Zakaj bi...ce pa ni potrebno...Zakaj bi ce pa smo lahko v vrvezu trenutnosti in skacemo do neba...Zakaj bi se razburjali, ce lahko svoja custva izkricimo v pesem, ki nosi veliko vec...Zakaj bi stopil do nekoga in mu v obraz povedali kaj si mislimo, ce lahko pocakamo, da sam to ugotovi...Le zakaj bi se trudili, ce vse reci pridejo same...Zakaj bi se plazili, ce se drugi lahko plazijo za nami...Zakaj bi...