Pravijo, da se prebuja nov letni cas...da je zunaj tisoc pisanih barv...da je lepo hoditi po listju in zasanjano nacrtovati prihodnost ter uzivati v trenutku..pravijo, da je spet tisti cas, ko oblecemo pletene jopice na par gumbov in obujemo ravne udobne ceveljce za dolge sprehode...
A jaz tega ne vidim..zunaj vidim dez in tezak dan...se en dan skozi katerega se moram prebiti...Se en leden trenutek, ko me zebe v srce in moram potrpeti...
Tako boli ta otopelost..nezmoznost cutiti in doziveti...Tako grozno je stanje brez moci in volje...do tistih sprehodov po listju...do zaznavanja tistih barv....
Se parkrat bom zaprla oci in si rekla, samo danes se potrpi...pa bo ze bela in mrzla zima....ki bo se bolj ledenela srce in se bolj zapirala zaljubljene parcke v skrite tople domove...
Tako ne znam biti sama...in tako ne maram teh barv, veselja in utripa zivljenja, ce ga nimam s kom deliti...sele takrat dobijo pomen..ko se razdelijo..malo tebi, malo meni in malo za oba...sele takrat je jesenska pot pisana in dolgocasna nedelja lepa...
Ni komentarjev:
Objavite komentar