Nisem in sem. Vem in nimam pojma. Lizem si rane in molcece zrem v svet. Moj odsev v ogledalu mi daje malo upanja. Tako odrasla delujem in tako samozavestna. Vse se da prekriti. S seksi oblacilci. S stilom. Z make upom in zapeljivim pogledom. Tudi samozavest pomnoziti. In takrat se ne vidi, da je za vsemi temi plastmi upijoce bitjece. Ki hrepeni po enem samem klicu. Njegovem. Ki hrepeni po enem samem dotiku-njegovem. Ne vidi se, da se po glavi sprehaja en povsem preprost mladenic.
In nihce ne ve, da moje oci na trenutke zazarijo prav s posebno noto zalosti, zaradi enega osebka, ki je vsesplosno...em...povsem obicajen. Prav nic izstopajoc. Prav nic ˝lep˝.
Nihce ne ve, da zadrhtim ob misli kako je bilo..vedno ko mi trenutek priklice spomine v glavo. Nihce ne ve, da mi ni lepo..da bi rada vse to kar imam delila z njim...mu dala to energijo in samozavest..nihce ne ve, da imam toliko tistih srcnih zgodb, ki mu jih nisem...pa bi zelela povedati...tistih, ko govorim brez da bi vmes enkrat vdihnila dve uri skupaj....da imam toliko teh in onih misli o zivljenju, katere znava samo midva tako neskoncno razpravljati...
In sprasujem se..ce se tudi z njo pogovarja toliko kot se je z mano? Ali ima tudi ona vso to energijo in iskrice v oceh? Ali ima tudi ona sanje in upe? Ali tudi njej pomeni toliko kot meni???
Ni komentarjev:
Objavite komentar