Ne vem kaj mi je. Kaj me grabi zadnje dni? V trebuhu me stiska. Jem bolj malo oz.tako malo da se sama ne morem verjeti. Po glavi se mi neprestano kotali eno in isto ime, pred ocmi pa se mi predvajajo iste slike,..ti in ona...ona in ti... Ko vidim, kdaj prides domov, me se bolj zvije v trebuhu, ker je to dokaz, da so bila moja ugibanja pravilna. Se bolj me boli, ker ne vem, ce si prisel sam ali z njo...
Samo priblizen oris tebe me spravi s tira. Samo priblizna slika in nisem vec tista samozavestna bejba za katero so me imeli vsi okoli mene ta mesec. Kar naenkrat izgubim moc. Le kako je to mogoce? Delujes tudi na daljavo? Nocem niti slisati tvojega glasu, ker vem da bi me ubilo..ubila bi me tvoja popolnost zivljenja in neskoncna sreca katero tudi ce je ni, zaigras, vedno.
Cudna ura je...a jaz cakam da odides iz mojih misli, da grem lahko spat. Ker te je prevec v meni. Prevec zasedas moje misli. Ni niti prostora za spanec. sprasujem se kako to naredis...lahko jaz vplivam nate na daljavo? Verjetno zdajle ne...ker stejes srcke okrog svoje glave in sem jaz prav zadnja oseba na svetu na katero bi pomislil...
A jaz mislim nate..tako faking sebicen si...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar