Sploh ves kako boli...ko zarijes svoje ostre besede vame...Cakajoc nate..cakajoc na ta trenutek, videti te in biti s tabo..sanjajoc o nama...v vsem tistem raju, razmisljujoc da si ob meni...potem pa padec na tla...trdna tla in se malo nizje...Zarijes mi noc v rano z veliko hitrostjo, prav neusmiljeno praskas in grebes po rani, ko mi omenis Njo...
Jeza, bes, srd...nastanejo iz strasti, hrepenenja, zelje, energije...Ne morem biti tiho..Zalucala bi to napravo in te izbrisala s tega sveta..Da te nikoli vec ne vidim, kaj sele slisim..A ne morem..Tako nemocna sem...Pece me ta rana po kateri neusmiljeno kopljes..Jecim od bolecine in govorim bedarije..Spet mi je zal..Vedno znova..Da se nisem tiste noci prepustila objemu neznanca, da sem te ves ta cas nosila v svojih vrocih mislih, da sem zaspala z mislijo nate, da nisem hotela njegove telefonske zaradi tebe....
Boli,..tako zelo,da ne sledim svojim mislim niti toku besed...vseeno mi jeza vse...in hkrati mi je tako mocno zal za vse kar sem naredila zate..cutim tako mocnocustvo, da bi lahko s temi ognjenimi zoblji napisala v led tvoje ime...Tako zelo zarim in cutim...intenzivno...
Ne ves kaj pocnes..Vedno ustvarjas solze na mojem obrazu..Sovrazim te in vseeno te ljubim...Tako neumnomesano custvo...Nikoli ne bos vedel kaj bi lahko bilo...ce bi bilo..nikoli in ne zelim si nicesar vec od tebe...Tako mala sem..izhlapela sem v tem trenutku...V trenutku katerem si vsa pricakovanja ubil in pohodil...padla sem na tla in izginila...Nimam vec energije, ki sem jo pridno nabirala vse te dni...Nimam volje, notranjega miru in zagona...Imam samo zarece srce, ki prevec boli...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar