Noro. Noro. Noro. Komaj cakam. Kot majhen otrok sem. Se sama sebi ne verjamem. Da se mi to dogaja. Se sama sebi ne verjamem da se mi srce smeji kot noro. Komaj cakam. Da se skrijem v tist objem. Da pozabim na cel svet. Da se stopim. Prelijem v drugo dimenzijo. V najino dimenzijo. V dimenzijo samo najinega sveta. Komaj cakam. Ne morem verjeti, sama sebi sem smesna. A cutim nekaj tako mocno, da bi lahko jokala od veselja in zalosti ker sem te pogresala.Tako zelo..da se ne spomnem koga sem nazadnje tako..Tako zelo...
Niti takratnega resnega fanta s katerim sva bila se in se let skupaj..nisem tako. Se mi zdi. Ali pa ja no..Ampak ta feeling je nekje tako dalec za menoj.Zdaj pa to spet cutim. Energijo do neba. Zeljo v neskoncnost. Daj prosim te, ne zlomi mi krila. Prosim te, ponesi me na njih samo en let okoli najinega sveta. Prosim te, bodi vsaj enkrat clovek. Prosim te, vsaj sedaj, ko ves...Da sem nora..ranljiva...In tako zelo me je strah. Strah, strah, strah..Noro me je strah. Obhajajo me zle slutnje...Bojim se, da bo ta zelja v meni se nekaj casa rastla in na koncu v solznih oceh umrla...Bojim se...Da se bo utopila na vzglavniku solz...In jaz bom kot ze tolikokrat prej zaspala z mislijo na naju, na najin nori energijski svet, na tvojo podobo ki bezi pred menoj...
Tako strah me je...
Ni komentarjev:
Objavite komentar