V sobi polni teme sedim, poslusam neke melodicne pesmi in razmisljam..Danes je tako hecen dan..Navdajal me je z neko energijo, ki je prisla bogve s kje..Zelela sem nekam it..a na koncu ne grem nikamor..se ena izgubljena sobota si vedno mislim...
Preganja me misel, ki mi jo je nekdo namenil...sanjas..a se bojis da bi te sanje postale resnicnost..Takrat bi zbezala in se skrila..
Hm..mogoce pa je kaj na tem. Mogoce bi res. Zbezala. Al pa tudi ne. Ce bi bile sanje tiste prave. Tiste, ki si jih prav zares zelim, potem ne dvomim vase, zapodila bi se v njih, da mi ne uidejo. Niti na kraj pameti mi ne bi padlo da se skrivam...
Ta misel se je vsedla ravno na vcerajsnji dogodek..ko sem zavrnila nekogarsnje povabilo. Bilo je direktno in sem se ga malo prestrasila. In ne, ne izogibam se poti za sreco..ampak od nekaterih ljudi si enostavno ne zelim nicesar...Je to tako narobe? Nicesar nocem...Niti morebiti lepega vecera...Nicesar...Nekaj mora obstajati PREJ da je se kaj POTEM...a ne?
Saj imam to pravico, a ne?
Ali se res vsaka rec vrne...in bo tudi moje vabilo nekdo zavrnil, brez pametnega opravicila? Pa saj se je to tudi ze zgodilo...
Nekaj mora biti...
Konkretno vabilo in sprejetje le tega bi skoraj pomenilo, da SEM za nekaj konkretnega...Ah ne...do tega mi pa res ni..ne z njim
Ni komentarjev:
Objavite komentar