Najin svet

Tako prav si imel, ko si mi rekel, da obstaja najin svet v katerem je vse lepo...Res je. Vse je popolno. Uzivam v vsakem trenutku. V vsakem dotiku. Ne zamudim niti enega pogledavec. Zrem vate z vso intenzivnostjo, ki jo premorejo moje oci...Ne upam si predstavljati kako mi svigajo iskrice ko te gledam..Noro mora biti...
In ko greva narazen...ko se odpeljes pred mojimi ocmi zmanjka tistega carobnega praska...kot bi tlesknil s prsti padem na realna tla...na trd in realen asfalt...recem wau to je bilo pa fajn...in stopim naprej v turoben in siv vsakdan....Nasmihajoc se temu kar je bilo, vendar nevedoc ali je bilo resnicno ali pa se mi je samo zdelo...
Vse dokler se spet ne vidiva..Ko te zagledam posije neka posebna svetloba, mocna in prijetna,..razsvetli mi obraz in nasmeh imam razvlecen od uhlja do uhlja...Ne morem se zresniti, ker me ta svetloba privablja nasmeh na obraz...Osvetljuje me tako da se pocutim kot zvezda vecera...veter mi mrsi lase in jaz nagajivo in samozavesto zmrkam izpod njih...Pustim ti, da mi jih odmaknes z oci in me gledas prav od blizu...Ne vem ce je kje kdo okoli naju ali sva sama odmaknjena v tem trenutku...Vse kar pocneva je carobno..tudi tisina je prijetna...ker se naslonim nate in ti pustim, da me prav nalahno bozas...Vcasih namensko preneham govoriti, sredi pripovedovanja...ker si zelim ujeti tisti carobni trenutek ko me zasanjano gledas...samo obmolknem in te brez vprasanj poljubim...Sledis mi...ni vazno kaj je bilo niti kaj bo potem..ta trenutek v katerem poka vse po sivih od emocij je poln trenutkov za se in se let...Je snov za tkanje najine odeje ljubezni...Ce jo bova le hotela tkati in se ovijati v njo...
A tako krut in resnicen je tvoj odhod...odneses vse..svetlobo, smeh in sanje...Postaneva samo dva izmed vseh..Samo dva v mnozici...